Nedolgo tega sem, v sklopu projekta, temelječega na programu »Izobraževanje in svetovanje JADRO«, sodelovala z enim izmed ljubljanskih vrtcev. V mesecu dni, sem bila po dvakrat v vsaki izmed skupin predšolskih otrok. Izjemno smo se ujeli, uživali smo drug z drugim, sodelovali smo, se poslušali ter upoštevali edinstvenost vsakega posebej. Ob izvajanju programa nikoli nismo potrebovali spremljevalca, kljub temu, da ga nekateri otroci z odločbo, imajo. Vsi otroci so bili za projekt zainteresirani in so aktivno sodelovali ves čas, vse do zaključka. Bilo je zares neverjetno.
Ko sem prišla v eno izmed skupin drugič, je deklica, ki je sicer ves čas aktivno sodelovala, postala proti koncu nemirna; prestopala se je, se umaknila in spet pristopila, hotela je zastaviti vprašanje pa si je znova in znova premislila… Končno pa je le zbrala pogum, se mi čisto približala in v očitni zadregi vprašala: »A se grem zdaj lahko nekaj drugega igrat?«. Presenetila me je, saj je bilo videti, da se vsi skupaj prav krasno zabavamo.
Ker pa je moja najtrdnejša življenjska vrednota, vodilo in prepričanje (poleg neznanske in vedno bolj nadležne potrebe po »biti do konca pošten in lojalen«), da je nujno potrebno upoštevati potrebe, želje, motive in edinstvenost vsakega posebej, je bil moj odgovor lahko samo odločen: »Seveda, zakaj pa ne«.
Deklica je izginila v kotiček igralnice, ko smo pospravljali učne pripomočke pa je tiho pristopila do mene in me pocukala za rokav. »Zate«, mi je preprosto, brez razlage, brez nekega olepševanja, stisnila v roke svoj izdelek.
Pa jaz? Bila sem v hudi zadregi, neznanski zadregi, pogledovala sem proti vzgojiteljici, pa nazaj proti deklici, kar sem razmišljala je bilo, a lahko odnesem to prečudovito darilo, ki me je globoko ganilo in se me dotaknilo, kar tako domov? Iz vrtca, njihov material???
In potem je prišlo od mene, kar zletelo je proti vzgojiteljici: »A prinesem enkrat nazaj? Mislim, ker je vaše…« Vzgojiteljica mi je prijazno pojasnila, da ni njihovo, da je deklica vse prinesla od doma, da je od babi… Dekletce me je medtem samo nemo opazovalo. »Ti ni všeč?«, je vprašala.
Je moje kasnejše zagotovilo o tem, da me je z darilom neskončno razveselila, da je izmed najlepših, najbolj spontanih, nepričakovanih in v srce segajočih »kar tako« daril, kar sem jih kdaj koli prejela, preseglo moj prvi odziv? In pojasnilo, da sem neskončno hvaležna, ker me je v tako kratkem času tako zelo lepo sprejela in začutila in da se zato počutim zares dobro in pomembno? Sem jo prepričala? Ali je bil ta enkratni trenutek nečesa tako lepega, čistega in nedolžnega, po neumnosti uničen? Ker je potrebno biti racionalen, objektiven, takšen pač, kot se spodobi?
Sprašujem se ali je tako zelo težko preprosto reči »Hvala.«, kadar kdo kaj lepega naredi za nas. Ali je potrebno vedno na vse pogledati s stališča realnosti, nekakšne razumnosti, kakor naj bi bilo prav? Pa je tako tudi v resnici in čisto zares prav?
Ker kar naredimo, je narejeno, trenutka nepremišljenosti, tudi nehotenega, se ne da preklicati in priklicati nazaj, ga popraviti. Nekomu je medtem lahko že spremenil življenje.
Nedavni komentarji