Zaljubila sta se in povezala in tako zelo sta si zaželela otročička, ki bo malo ona in malo on. Ali pa je bil zgolj trenutek norosti, ko je nad razumom prevladala strast. Morda je bilo potrebno zgolj izpolniti neizrečeno ali morda izrečeno pričakovanje družine, prijateljev, znancev. Lahko sta še skupaj ali pa tudi ne. Kakorkoli že se je začelo, v njenem telesu je vzbrstelo novo življenje…
V obdobju, ki sledi, se rojeva mati. To je obdobje, ko se ženska sooča z izzivi in doživljanji, ki niso in ne morejo biti enakovredni nobeni drugi izkušnji, v katerem koli obdobju njenega življenja. V pričakovanju otročička, novorojena mati prevrednoti vse svoje želje in prioritete. Medtem, ko se dogaja ta edinstvena psihološko preobrazba, doživlja celo paleto čustev, vezanih na rojstvo otroka; od upanja, do sreče, celo evforije, od strahov do popolnoma spremenjenih pogledov na družino in na odnose.
Hormoni že takoj, v obdobju nosečnosti, začnejo pri mami vzpostavljati svojo zgodbo, ki je ni mogoče preprečiti. Pri vsaki nosečnici je njihova zgodba drugačna. Nekatere so polne življenjske energije, druge jo izgubijo. Nekatere potrebujejo gibanje, druge ne. Nekatere potrebujejo ogromno sladkorja, druge kislo in slano. Nekatere potrebujejo nešteto objemov, spet druge potrebujejo mir in samoto. Karkoli že pišejo knjige, karkoli govorijo v šoli za starše, prav je, da poslušamo sebe, svoje hormone, svoje misli in svoje telo. Prav zato, ker se med seboj razlikujemo in smo prav zaradi tega edinstvene.
Poleg hormonskih in psiholoških sprememb ter sprememb na področju odnosov, obstaja še nešteto različnih družbenih in eksistencialnih pritiskov, ki posegajo na različna življenjska področja, na ekonomsko, delovno, stanovanjsko…, z vsem tem se sooča novorojena mati že v času nosečnosti. Gre namreč za paleto dejavnikov, ki so naenkrat veliko bolj pomembni kot kadarkoli prej, saj si vsaka mati želi zagotoviti svojemu otročičku optimalne življenjske pogoje.
Tako se mati rojeva, skozi psihološko preobrazbo, v mesecih nosečnosti in v mesecih, ki sledijo rojstvu otroka. Notranja transformacija pogosto povzroča precej zmedeno čustvovanje, ki spremlja razvoj materine nove identitete in povzroča dramatične spremembe v njenem notranjem doživljanju. Že v času nosečnosti se namreč novorojeni materi, zelo intenzivno, prebudijo spomini na lastno otroštvo in doživljanja v primarni družini ter na odnos z materjo ali s kakšnim drugim materinskim likom, s katerim se lahko identificira. Po porodu se nezavedna identifikacija navadno še okrepi. Vse te edinstvene izkušnje iz otroštva, mater oblikujejo, na njihovi podlagi se podzavestno izraža kot mati in kot partner, ter na novo postavlja in gradi svoj partnerski odnos in svojo razširjeno družino.
Rojstvo otroka globoko poseže v žensko življenje in čustvovanje. Zavedanje, da povratne poti ni, da gre za vlogo, ki jo je potrebno igrati celo življenje, doda težo njenemu čustvovanju in globoko spremeni identiteto novorojene matere. Poleg tega rojstvo pomeni za mater poslavljanje od starega in ustvarjanje nečesa novega, pomeni prelomno obdobje, v katerem se lahko preoblikujejo morebitne slabe izkušnje iz otroštva, v neko novo, pozitivno doživetje. Za mamo to pomeni obdobje neverjetne sreče, pa tudi odgovornosti in hkrati osamljenosti. V prvih mesecih po porodu se pri mami lahko izpostavijo občutenja partnerske in tudi družbene izoliranosti ter nesorazmerje med dejanskim stanjem in pričakovanji glede njene nove vloge. Kaj se pričakuje od mene in kje sem? Mi bo uspelo biti dobra mami? Bom zmogla dojiti? Kdo je ta mali tujec, ki ga še včeraj ni bilo, pa ga imam vseeno tako neskončno, brezpogojno rada?
Mit materinstva je srečna mati, ki obožuje svoje novorojeno dete in, seveda, na polno doji. Srečna sta, nikoli, niti v sanjah ne pomisli; »daj nehaj že kričat« ali »sita sem tega otroka«. V istem mitu novorojeni očka partnerico in svoje dete v vsem podpira, pomaga pri negi novorojenčka, crklja in podpira novorojeno mater, ob vseh njenih stiskah in odločitvah…
Realnost, žal, niti približno ne ustreza pričakovanjem; mami in ati sta navadno čisto sesuta od neprespanih noči, ona je preutrujena od dojenja in negotovosti, v svoji novi vlogi je lahko tudi neskončno osamljena in nerazumljena. Če dojenja ni mogoče vzpostaviti, novorojena mati to navadno dojame kot popoln neuspeh svoje celotne materinske vloge. Vsaka mati si namreč prizadeva biti popolna mati in popolna partnerka, sledeč edinstvenim izkušnjam iz svojega otroštva.
Na drugi strani je oče in partner, ki, če je še tako ljubeč in predan oče, ni čutil otrokovega utripanja v svojem telesu in tudi, če je bil pri porodu, ga ni doživel enako kot mati, njemu hormoni ne norijo popolnoma po svoje, neobvladljivo. Mati brezpogojno ljubezen do otročka (če sta nosečnost in porod potekala brez problemov) začuti že takoj tisti trenutek, ko ga rodi, začuti, objame. Z očki je navadno malce drugače. Hormoni jim namreč ne narekujejo takojšnje brezpogojne ljubezni. Tu je bitjece, ki stalno potrebuje pozornost, krati nočni spanec in očku »ukrade« njegovo žensko in tisti njen čas, ki je bil do takrat namenjen samo njemu. Seveda tudi pri očku, navadno, pride do brezpogojne ljubezni, le da malce kasneje, lahko že ob dojenčkovemu prvemu nasmehu, namenjenemu samo njemu.
Obporodno obdobje tako lahko razumemo kot čas za intervencije, ki bodo delovale za vedno, je obdobje rojstva mame. Je tudi čas za preoblikovanje odnosov. Je breme in hkrati priložnost. To je čas, ko se zgodi začetek nekega konca in rojstvo nekega začetka.
Nedavni komentarji